Banner
Banner
MAMA

Svobodno brez plenic Naravno odzivanje na dojenčkove potrebe po izločanju

/ hvala VitaBaby za sodelovanje! /
S to naravno in preprosto prakso sem se na hitro srečala že pred nekaj leti, a se nisem posebej poglabljala vanjo, saj sta moja prva dva otroka takrat že lulala in kakala na stranišču oziroma na kahlici. Na zadevo sem v bistvu čisto pozabila. Nanjo me je nekako dva meseca po tretjem porodu spomnil čisto običajen dogodek. V kopalnici na previjalni mizi sem previjala našega najmlajšega junaka, ki se je bil ravno podelal v pleničko. In, glej ga zlomka, en del svojega izločanja je dokončal na previjalni mizi. O, bad, o, bad! Najprej sem se strašansko jezila na moža, zakaj mi je dostavil nedokončano zgodbo, hitela sem s čiščenjem in preoblačenjem. In kar malo bentila. Potihem. 🙂 Potem pa me je kot strela z jasnega! Usekalo je: pa saj to je super! Očitno se je malček popolnoma sprostil, ko je bil brez plenice in naredil kakec do konca! In takoj sem se spomnila na prijatelja, ki mi je ta princip predstavil pred prej omenjenimi leti.

Fotografija: © Copyright Lovor in jaz – vse pravice pridržane.

Odločila sem se – in to takoj -, da poskusim. Prečesala sem internet, našla neko slovensko fb stran, ki reklamira knjigo in en intervju, kjer tudi ni bogvekaj razkritega. Potem sem našla ameriške spletne strani, ki govorijo o tem principu, brala in začela. Kaj mislite? Takoj sem bila navdušena, ker zadeva funkcionira. Ja! Najprej misliš, da je naključje, potem pa ugotoviš, da ti je tvoj dojenček že ves čas sporočal, kdaj ga tišči lulati in kakati. Takoj sem vedela, da bom o tem pisala. Vzela pa sem si čas za opazovanje in želela sem spremljati potek in razvoj tega principa, da bi lahko napisala konkretne in uporabne napotke. Zato je trajalo toliko časa, Mimi, sorry. 🙂
A gremo kar na bistvo, a ne, da se vmes ne zgodi kakšna odvečna lužica ali kepica? 🙂
Kako se to imenuje? Kaj to je?
Diaper free, elimination communication, natural infant hygiene, infant potty training, vse to so angleški izrazi, ki se uporabljajo za prakso “brez plenic” in označujejo tehniko opazovanja dojenčkovih znakov in signalov, in omogočanja izločanja vode in blata s pomočjo določenih iztočnic in z asociacijo na prostor, kjer se izločanje dogaja. Sliši se komplicirano, pa ni.
Kaj konkretno počnete? Opazujete oziroma prepoznate znake, ki jih daje dojenček, ko ga tišči lulati ali kakati in mu omogočite izločanje brez plenice v določeni pozi z določenim glasovnim znakom za lulanje (izgovarjate recimo: “sssss”, kot se sliši, ko človek lula) oziroma kakanje (se napenjate, godrnjate, podobno, kot dela človek, ko ga tišči kakat).
BISTVENO pa je, da s to prakso NE želimo dojenčka odvaditi od plenic, ampak ga sploh nočemo navaditi na plenice. Se razumemo? Mi mu samo omogočimo, da se polula in pokaka v stranišče, namesto v plenico, pri čemer sledimo njegovim znakom.
Filozofija in intuicija
Dojenčki se zavedajo svojih potreb in znajo o njih sporočati z raznimi telesnimi in glasovnimi znaki od rojstva. Že v prvih mesecih so sposobni zavestnega izločanja vode in blata. Če jim v tem obdobju prisluhnemo in jim to omogočimo brez plenic, bojo ohranili stik s telesnimi občutki in se bojo naučili, kako odreagirati ob določenem občutku, ko se le-ta poraja.
Komunikacija odvajanja se začne takoj po rojstvu, kar pomeni, da so dojenčki na njo pripravljeni in čakajo na vas, da se odzovete. Ko enkrat začneš delovati po tem principu, se zelo močno aktivira intuicija in veliko mamic pove, da enostavno začutijo, kdaj otroka tišči lulati. Brez heca, res je tako. Po nekaj časa izvajanja te prakse preprosto veš, kdaj je čas za lulanje. Otrok postane nemiren, začne sitnariti, poskusiš ga podojiti, pa se odstavlja … in akcija: odneseš ga v kopalnico na previjano mizo, odviješ pleničko in rečeš: ssssss. No, kaj? On se polula. To je to. Potem lepo pobrišeš lužico in sta ready za nove podvige. Lahko pa ga že od začetka držiš nad umivalnikom ali wc-jem. Meni je bilo lažje, da sva prvih nekaj mesecev to izvajala kar na previjalni mizi.
In ko rečemo komunikacija, moramo vedeti, da je to dvosmerna praksa! Otrok sporoča vam, vi pa se odzovete in mu pomagate pri odvajanju. Nikakor ne sme zadeva potekati enostransko. Če otrok v določenem trenutku ni pripravljen sodelovati, nehajte. Odsvetuje se tudi pohvala, saj naj bi bilo izločanje, se pravi lulanje in kakanje, nekaj naravnega in ne bi smelo biti vezano na pohvalo ali še hujše, grajanje. Grajanje je strogo prepovedano, zato naj se principa lotijo samozavestni in sproščeni ljudje z veliko občutka za otroke. Če niste prepričani vase, vas stane manj, če uporabljate plenice, kot pa da zaserjete svojega otroka. Morda sem groba, ampak predstavljam si starše, ki nimajo primernega odnosa do otrok, kako bi to metodo lahko napačno interpretirali v škodo otroka. Ker to je možno, veste. Na svetu je svega i svačega, tudi slabi starši.
Pravi čas – kako vemo, kdaj dojenčka prime lulati?
Ob opazovanju otrok so ugotovili, kdaj so tisti trenutki v dnevu, ko otroka tišči lulati. Možnosti je veliko in vsak otrok je svojevrsten, zato morate pri svojem ugotoviti njegov vzorec. Iztočnice pa so lahko:
– takoj, ko se podoji
– 5 / 10 / 15 minut za tem, ko se podoji
– medtem, ko se doji (če se začne odstavljati)
– tik preden se zbudi in/ali takoj, ko se zbudi
– ko pride iz hladnega na toplo
– ob določenih časih v dopoldanskem času (ponavadi bolj pogosto kot popoldan)
– ob določenih časih popoldan
– ob določenih časih ponoči
Znaki, ki jih daje dojenček, ko ga tišči:
– tečnoba, sitnost, nemir
– zvijanje, godrnjanje
– napenjanje obraza, dvigovanje obrvi
– zaboden pogled, kot bi gledal sam vase
– trenutna umiritev, prenehanje aktivnosti; lahko pa tudi povečana aktivnost v smislu nemira
– prebujanje iz spanja
– usmerjanje pogleda v vas, iskanje vaše pozornosti
– ko se že plazi in kobaca in se napoti proti WC-ju
– na vsak način želi ven iz nosilke ali iz avtosedeža / sedeža za hranjenje
– leze dol s kavča, postelje, preproge, …
– se drži za mednožje
– možni so tudi drugi znaki; opazujte otroka in se odzovite. Tako boste preverili, kaj vam sporoča.

In, kako deluje pri tem intuicija?
Naravnost preprosto je! Čeprav je občutek težko opisati z besedami, se v vas pojavi misel o tem, da dojenčka tišči na lulanje. Ali pa se poraja vprašanje: kaj pa če ga tišči lulati? Lahko se pojavi tudi občutek, da morate vi na WC, ali pa dobite občutek mokrote v naročju ali kje drugje. V tistem trenutku, ko to začutite, se je najbolje takoj odzvati. Poskusite nekajkrat in ugotovili boste, kdaj je tisti pravi čas. Lahko, da boste večkrat poskusili in ne bo ne lužice ne klobasice. Naj vas to ne ustavi, saj lahko traja mesece preden boste res vedeli točno in sigurno, kdaj je kaj. Lahko pa, da se bosta takoj uskladila. Otroci in starši smo različni in raznoliki. Komuniciramo zato, da bi se uskladili.
Položaji za izvajanje prakse
Povsod, kjer sem brala, priporočajo, da dojenčka držite z obema rokama v položaju C (slika spodaj). Pomembno je, da je dojenček dobro podprt in zavarovan pred padcem, ter da dihalne poti niso motene, kot kaže slika spodaj.

Fotografija: http://godiaperfree.com/infant-potty-training-resource/

Lahko pa za začetek, če vam je lažje, otročka odvijete na previjalni mizi, ki naj bo nepremočljiva. Za brisanje lahko uporabite na primer krpo, ki dobro vpije in ki jo lahko potem namilite in sperete. Lahko uporabite tudi krpice za enkratno uporabo, ampak meni se zdi škoda okolja za še in še odpadkov. Lužice ni težko obrisati. Malo več spretnosti je treba pri čiščenju kakca, ampak tudi to kmalu postane povsem rutinsko opravilo.
Praksa
Kolikokrat na dan pa ste zaradi tega v kopalnici? Uf, ja, … na začetku na vsakih pet minut, hehe, zato, ker se pač še učite prepoznavati intuicijo in ritem izločanja. In pač preizkušate. 🙂
Kolikokrat se zgodi nesreča, da spregledate potrebo in so oblačila mokra? Na začetku kar velikokrat. S tem se nisem obremenjevala, saj sem najprej želela ugotoviti vzorec lulanja. Vzorec kakanja pri našem malčku ni imel nekega posebnega reda, je pa bilo potrebo zelo lahko zaznati, saj se je vedno pred odvajanjem začel napenjati. Vzorec lulanja pa so vedno napovedovali zgoraj opisani znaki: od sitnosti, kreganja na dojki do godrnjanja in zvijanja. Sedaj, ko je večji, pa se začne zvirati na stolu (tudi v avtu), prikobaca do mene in cvili, včasih se prime za pleničko. Pleničko? Ja, večino časa uporabljava tudi pleničko, vendar zgolj zato, da nimam toliko pranja.
Sem mama treh otrok in življenje naše družine je pestro. Kuham vsak dan, perem, zlagam oprano perilo, čistim hišo, se ukvarjam z dojenčkom in dvema šolarjema. Pri vseh hišnih opravilih mi veliko pomagajo mož in starejša otroka, a imam vseeno veliko dela. Zato sem se pri tehniki brez plenic odločila za souporabo plenic, kadar pride do situacije, ko ne morem biti ves čas pozorna na dojenčkove znake za potrebo po izločanju. Najbolj logična se mi je zdela uporaba biorazgradljivih plenic Naty by Nature Baby Care, da tudi na ta način doprinesem k bolj prijaznemu odnosu do narave in dojenčka.
Ali je možno metodo brez plenic izvajati delno?
Je. Princip lahko izvajate samo vi. Če ga vaš partner ne bo odnesel na wc vsakič, ko bo dojenčka tiščalo, ne bo kar pozabil na vse skupaj. 🙂 Tako lahko otroka mirno zaupate možu, ki se mu zdi zadeva preveč zakomplicirana, v bistvu pa se mu ne da poglabljati vanjo. Vi ste z otrokom brez plenic, on pa z njimi. 🙂 Možna je izvedba popolnoma brez plenic, ali v kombinaciji s pralnimi plenicami ali ekološkimi plenicami za enkratno uporabo, pa tako, da v vrtcu ima plenice, doma pa ne. Varijant je več in to se mi zdi še posebej super, ker niso vsi naklonjeni tej metodi. Lahko, da boste edini, ki jo boste izvajali. S prakso lahko tudi deloma prekinemo, ko nastopi bolezen, pa potem spet nadaljujemo. Iz izkušenj pa lahko povem, da ta praksa postane del življenja in sem jo jaz izvajala tudi, kadar smo bili čisto kilavi od prehlada.
Kdaj je pravi čas za začetek?
Ljudje svoje potrebe komuniciramo takoj po rojstvu (verjetno pa že pred rojstvom, v maternici, a to je druga zgodba). Ko je dojenček lačen, ali žejen, ali ag muči prebava, ga tišči na vodo ali na blato ponavadi sitnari in joka ter daje druge, manj opazne znake. Zato se nekateri starši odločijo za izvajanje prakse brez plenic že takoj po rojstvu. Nikoli sicer ni prepozno, ampak poznavalci te prakse priporočajo, da z njo začnete čimprej po rojstvu in najkasneje do 6. meseca starosti. Vsi kasnejši poskusi naj bi bili manj uspešni. S to metodo lahko precej uspešno začnete navajati večjega otroka na kahlico oziroma na wc, če je prej ves čas izločal vodo in blato v pleničko. Jaz pravim, da je najbolje začeti takrat, ko se mama počuti dovolj močno, da bo lahko prakso izvajala dobro in v prid otroka.
Zakaj je metoda tako dobra in koristna in fajn?
Zame predvsem zato, ker spoštujem sposobnost dojenčka kot človeka, da komunicira z mano in mu ne želim odvzeti te sposobnosti. Želim jo sprejemati in se na njo odzivati. Želim se učiti in želim biti bolj intuitivna, bolj naravna. Tako. Prednosti so tudi v izboljšanem odnosu do narave, do človeka, do lastnega otroka. Vem, da je danes zelo popularno vsako reč primerjati tudi iz ekonomskega vidika: kaj se bolj splača? Kje porabim manj denarja? Kako prihraniti? Že na začetku sem se odločila, da ne bom seštevala, odštevala in dajala na tehtnico nečesa, kar me je prepričalo s spoštljivim odnosom do narave in človeka, mojega otroka.
A naj vseeno naštejem še nekaj odločilnih prednosti (vir):
– manj plenic in manj odpadkov
– prihraniš čas
– prihraniš denar
In prepričana sem, da je to znanje vredno deliti. Zato sem tudi skupaj vrgla tale priročniček v upanju, da bi se še kakšen starš odločil za izvajanje te tako naravne in otroku prijazne prakse. Dajmo, prijateljice in prijatelji, delimo znanje, osveščajmo, bodimo vzor! Vesela bom, če boste članek oziroma svoje znanje in izkušnje delili naprej. Objem.
Avtor: Aleksandra Brlan je modna oblikovalka in mama treh otrok, ki svoja ugotavljanja in prakse o materinstvu zapisuje na blogu Lovor in jaz.
Viri:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Banner